Družinska terapija spada v vrsto kratkotrajnih, v rešitve usmerjenih terapevtskih obravnav, usmerjenih v konkretne, za družino pomembne cilje.
Je proces, v katerem družina in njeni člani skupaj iščejo rešitve za težave, stresne situacije in konflikte, ki jih ne zmorejo rešiti sami.
Fokus obravnave je usmerjen na:
- celotno družino, ne samo posameznika, ki ima »problem«,
- medsebojne odnose in aktivno vlogo vsakega družinskega člana pri ohranjanju ali spreminjanju problemskih vzorcev in vzorcev rešitev.
Terapevt s pogovorno terapijo, različnimi terapevtskimi tehnikami in metodami (igra vlog, delo s kreativnimi mediji, »domače naloge« …) skupaj z družino ustvarja prostor za medsebojno:
- razumevanje in izražanje lastnih čustev in potreb ter čustev in potreb drugih članov družine,
- razumevanje družinskih vlog , vrednot in pričakovanj,
- razvijanje komunikacijskih veščin,
- sposobnost za reševanje konfliktov,
- razumevanje in ravnanje s specifičnimi družinskimi situacijami,
- prepoznavanje in razumevanje konkretnih vzgojnih stilov, metod in razvijanje novih vzgojnih veščin (v primeru obravnave otroka ali mladostnika),
- raziskovanje virov, potencialov družine in posameznih družinskih članov,
- ustvarjanje bolj funkcionalnega družinskega okolja.
Družinski člani v varnem okolju terapevtskega prostora spoznavajo sami sebe in druge družinske člane, prepoznavajo, razumejo, izražajo, sprejemajo ter bolje sobivajo in ravnajo z medsebojnimi razlikami.
V tem procesu dobivajo dobre izkušnje medsebojnega zaupanja in sodelovanja, ki se iz terapevtskega prostora spontano prenašajo v običajno, vsakdanje, spreminjajoče družinsko okolje in medsebojne odnose v okviru družine in njenega zunanjega okolja.