Pamina

Svetovni dan zdravja: o psihosomatskih motnjah

Avtorica: Astja Podržaj, študentka na praksi

V času, ki ga je močno zaznamovala pandemija, sta preobremenjenost in okupacija z zdravjem pri mnogih ljudeh izražena še intenzivneje. Pomembno se nam zdi, da na svetovni dan zdravja poskušamo osvetliti temo, ki je seveda povezana z našim zdravjem in fizičnim počutjem, a njena narava ni fizičnega izvora, temveč duševnega – govorimo namreč o psihosomatskih oziroma somatofornih motnjah.

Kaj so psihosomatske motnje?

Ljudje, ki trpijo za psihosomatskimi motnjami kažejo fizične simptome ali motnje, katerih vzrok ni mogoče pripisati nobenim prepoznavnim procesom bolezni ali poškodb. Namesto tega se zdi, da simptome sprožijo in krepijo socialne ali psihološke krize ter stres. Proces razvoja fizičnega simptoma, ki izraža duševno ali čustveno stanje, imenujemo somatizacija. Tukaj govorimo torej o tem, da naša čustva in doživljanja lahko vplivajo tudi na naše telo. Eden izmed primerov tega, kako misli in čustva lahko vplivajo na telo je trema. Prav tako je podobno pri žalosti, ko telo proizvaja solze ter kako lahko postanemo rdeči v obraz ob zadregi. To so vsakdanji primeri čustvenega in miselnega nadzora nad telesom.

Vzrok za nastanek psihosomatskih motenj

Raziskovalci še vedno ne razumejo popolnoma, kako ima um moč nad telesom. Natančno kako in zakaj se pojavljajo psihosomatske motnje je bilo razloženo iz različnih vidikov:

  • lahko so simptomi drugih psihiatričnih motenj (npr. pri veliki depresiji, panični motnji, anksiozni motnji)
  • lahko so simbolni izrazi nekega temeljnega (nezavednega) konflikta
  • lahko je somatizacija nekaj, kar se posameznik »nauči« v otroštvu (primer: otrok, ki dobi pozornost le, ko je bolan – posameznik lahko razvije prepričanje, da bo dobil pozornost in podporo le, ko bo fizično bolan)

Tipi psihosmatskih motenj

Med različne psihosomatske motnje spadajo:

Somatizacisjka motnja
Ljudje, ki trpijo za somatizacijsko motnjo imajo lahko številne fizične težave, ki niso produkt določenih telesnih okvar, oziroma če obstajajo fizični vzroki, le-ti ne zadoščajo za resnost in trajanje posameznikove stiske. Značilni simptomi somatizacijske motnje so: težave z želodcem, bolečina v prsih, glavoboli, težave z dihanjem, utrujenost in podobno.

Konverzivna motnja
Vključuje izgubo ali spremembo neke fizične funkcije, za katero se zdi, da ima fizični izvor, vendar jo dejansko povzročijo določeni psihološki dejavniki. Od somatizacijske motnje se razlikuje po tem, da so fizične težave neposredno povezane z nekaterimi prepoznavnimi psihičnimi konflikti ali potrebami. Ljudje s to motnjo nezavedno proizvajajo njene simptome. Primer konverzivne motnje je amnezija, slepota, delna ali popolna paraliza, otopelost, napadi in ne zmožnost govorjenja ali požiranja.

Hipohondrija
Posamezniki, ki trpijo za hipohondrijo so preokupirani s prepričanjem ali strahom, da imajo neko resno bolezen, navkljub zagotovilu zdravnikov, da so zdravi. Tako kot ostali ljudje s psihosomatskimi motnjami imajo tudi oni resnične fizične težave, ki jih najverjetneje sproži ali okrepi čustvena stiska, in za katere ni mogoče najti nobenega fizičnega razloga. Glavna razlika med ostalimi tipi psihosomatskih motenj je, da posmezniki s hipohondrijo nehote pustijo, da se njihovo življenje vrti okoli teh simptomov.

Sindrom kronične bolečine
Ljudje s sindromom kronične bolečine (rečeno tudi somatoformna bolečina) čutijo bolečino, ki ni povezana z njihovimi fizičnimi nepravilnostmi. Nekateri čutijo hudo bolečino brez kakršnekoli fizične »napake«, drugi pa lahko čutijo bolečino zaradi dejanske poškodbe ali predhodne operacije, vendar je njihova bolečina veliko hujša ali dolgotrajnejša, kot bi običajno pričakovali.

Potrebno je omeniti, da razlike med psihosomatsko motnjo in težko diagnosticirano osnovno fizično motnjo predstavljajo resnično sivo območje in so težko razločljive.

Zdravljenje psihosomatskih motenj

V večini primerov se psihosomatske motnje zdravi s psihoterapijo, v kolikor posameznik sprejme povezavo med njegovimi čustvi in fizično bolečino. V terapiji se nauči živeti s simptomi, izboljša delovanje doma in na delovnem mestu. Posameznik se tekom terapije lahko nauči kako obvladati čustvene reakcije na življenjske obremenitve ter izpopolni veščini spoprijemanja in socializacije ter pridobi vpogled v povezavo med čustvi in fizičnimi simptomi.

Viri:

  • Carlson, K. J., Eisenstat, S. A. in Ziporyn, T. D. (2004). New harvard guide to women’s health.
  • Harvard University Press.
  • Laskoski, P. B. Hauck, S., Orsucci, F. Giuliani, A., Serralta, F. B. in Felice, G. (2021).
  • Psychodynamic Factor as Predictor of Outocme in the Treatment of a Psychosomatic Spectrum Pacient. Journal of Contemporary Psychotherapy. DOI: 10.1007/s10879-020-/9486-0
  • Leue, C, Schijndel, M. A., Keszthelyi, D., van Koeveringe, G., Ponds, R. W., Kathol, R. G.,
  • Rutten, B. P. (2020). The multi-disciplinary arena of psychosomatic medicine – Time for a transitional netwoek approach. The European Journal of Psychiatry, 34(2), 63–73. https://doi.org/10.1016/j.ejpsy.2020.02.003