Pamina

Odkar vem za svoje ime

Odkar vem za svoje ime, poznam občutek krivde in sovraštvo proti sebi, zaradi tega, ker sem se rodil in ker sem. Te občutke sem vedno nosil s seboj kot prtljago in trdno verjel, da je to moje življenje. Da tako preprosto “mora” biti. Enega dneva je ta prtljaga postala preveliko breme, zdrobila me je in znašel sem se v prostoru med življenjem in smrtjo. V prostoru, kjer ne obstaja več nič drugega kot sama bolečina in glasba postane hrup, lepota preneha obstajati, tako tudi smisel. Vsaki dan sem opazoval svoj obraz v ogledalu in čutil kako razpadam, ostala je samo lupina, polna bolečine. Takrat sem sprejel najtežjo in najbolj vredno odločitev, ki mi je rešila življenje. Odločil sem dati možnost nekomu, da pogleda v mojo dušo. Nikoli nisem verjel da je možno, da najdem in sprejmem to bolečino in na novo spregledam. S solzami, smehom in pogumom je bilo vedno lažje gledati na življenje in počasi živeti Sebe. To je bogastvo, katerega sem si uspel izboriti. Naučil sem se kako ceniti sebe. Naučil sem se jeziti. Preprosto čudovito.
Čutim, da sem v sebi zgradil otok sredi oceana, kjer se več ne rabim boriti za preživetje in preprosto sem. Hkrati čutim, da mora takšno znanje biti na razpolago vsem, ki ga potrebujejo. Vem kaj to pomeni. Končno.