varno-pristanisce-zgodba-pamina

Mir v duši

»Kako si?« mirno vpraša psihoterapevt, medtem ko se preseda v starem zguljenem nepogrešljivem fotelju.
»Hm…. V redu sem,« se nasmehne Pija, »ne morem verjeti, kako zelo mirna sem v zadnjem obdobju po odpustu iz bolnice. Zelo, zelo mirna sem. Očitno je zdaj spet dobro obdobje na poti.«
»Lepo,« si pogladi brado terapevt, »sem vesel.« »Čemu to pripisuješ?«
»Ne vem, očitno, je to posledica tega, da je za mano že tako dolga terapija, da sem s tabo že več kot deset let. Si predstavljaš! In vse to, kaj se je že dogajalo…« Pija se nemo zastrmi v belo steno za terapevtom in pusti, da tišina počasi zapolni prostor.
Terapevt globoko vdahne in rahlo prikima .
»Ja«, ostro prekine tišino Pija. »Ja, dolgo že potujeva skupaj,« se nasmehne in skomigne z rameni. »A veš kaj se mi je sanjalo. Zdaj sem se spomnila. Pa sem res hotela o tem govoriti zadnjič, pa sva potem govorila o nečem drugem in ni bilo časa… Sanjalo se mi je, da plujem po nemirni vodi. Morju. V majcenem čolnu, ki je kakor orehova lupina, povečana. Veš, kakor orehova polovica, na pol. In jaz čepim v njej majhna in nebogljena, ona pa me obdaja. V njej se zibljem in sem mirna in pomirjena in vem, da me bo pripeljala domov. Potem sem se zjutraj zbudila brez budilke, ker sem zdaj na bolniški in si lahko privoščim dolg spanec. Sanje sem si potem poskušala kar sama interpretirati. Saj zdaj si znam kar velikokrat že sama poiskati in razložiti simboliko sanj in potem vseh sanj niti ne razlagam več na terapiji. Ker vem, da sem si jih sama pravilno razložila in sem sigurna v svojo razlago.« Pija poškili terapevta, ki ji prikima.
»Seveda, saj to je smisel terapije, da si potem lahko sami pomagamo in da si tudi znamo sami interpretirati sanje. Poleg tega ti to že dobro gre,« ji odgovori terapevt.
»Ja, hvala. No in potem sem si razložila tudi te sanje. Prva asociacija lupine si bil ti, ti si moj čoln že vsa ta leta, ker vedno pri tebi najdem zavetje in vedno me mirno pripelješ čez razburkano morje v varno pristanišče domov. Lepo, kajne ,« se nasmehne. »Skoraj klasika. In lupina je na pol, ker si ti v terapiji moja druga polovica. Brez tebe ni terapije. Potem sem razmišljala o orehih in nazadnje sem pekla pecivo za sestričin rojstni dan, ko sem predstavila Andreja tistim svojim sorodnikom, ki so ga želeli spoznati. In to bi lahko bilo nemirno morje, saj nisem vedela, kako ga bodo sprejeli in kako se bo on počutil med njimi. Poleg tega se mi zdi pomembno, da sem takrat za sestrično hotela speči orehovo pecivo, pa sem potem namesto orehov izbrala lešnike. Ko sem razmišljala o tem, so bile prve asociacije: izbira, odločitev, konflikt. Ravno o tem se pogovarjava na terapiji, ko se odločam glede tega ali naj se v življenju odločim za otroka ali ne in to je glavna tema trenutno. To bo ena izmed mojih najpomembnejših od-ločitev v mojem življenju. In lupina je na pol, ker je Andrej druga polovica, saj se tudi on odloča glede istega in je v istem precepu in ne ve ali je prav, da se odločiva za ali proti. Tako da je ta čoln iz oreha zelo, zelo pomemben… Potem se spomnim, da mi je bilo sanjah toplo in da sem se počutila, kot da me mama ziblje v naročju. Da sem majhna, verjetno še dojenček. Vse to me vrača v otroštvo. Hm… Očitno je to posledica tega, kar sva se že pogovarjala na terapiji, da v zadnjem obdobju doživljam, kot da sem oprostila mami. Da sem ji končno oprostila za vse, kar me je prizadelo kot otroka in kar mi je pustilo vse te rane v duši. In da sem ji oprostila, da sem zaradi vseh teh ran trpela po bolnicah vsa ta leta in da sem ji oprostila vse te bolečine … Mislim, da sem ji končno odpustila.« Pija globoko vdahne. »Da sem končno sprejela, da je bila samo najboljša mama, kot je pač lahko bila in da ni zmogla drugače. Ker pač se vse te bolečine vlečejo čez generacije in je njena mama, moja staramama takšna, kakršna pač je… In vse te transgeneracijske bolečine in vse to… Pač vse to …. Ni mogla drugače… Ni znala drugače… Pač je bila sama ranjena… Bila je sama ranjena kot otrok…« Pija tiho zajoče in terapevt ji poda robček. Sledi dolga tišina. V tišini Pija mirno joče, terapevt pa mirno in globo diha. Nikomur se nikamor ne mudi, prostor zapolni občutek topline in varnosti. Pija smrka v robček in si briše oči ter hvaležno reče: »To je moje pristanišče, ta posvečena soba, ti, najin odnos. Kaj bi jaz brez tega.« Oči ji ponovno zapolnijo solze. »Vsa ta leta si me držal na površju, da nisem potonila, da si nisem kaj naredila, da sem zdaj tako v redu. Da se zdaj tako dobro počutim v svoji koži, da sem tako stabilna, da sem tako zadovoljna sama s sabo! Ti si moj čoln že vsa ta leta.«
Terapevt se nasmehne in rahlo prikima: »Mislim, da si vse zasluge zdaj pripisala meni, medtem ko si bila ti tista, ki si ta čoln sama sebi. Ti si tista, ki si zdržala vsa ta leta, ko je bilo zelo težko, ti si tista, ki si plula po razburkanem morju varno domov. Vsakič in znova, vedno in vedno znova… Ti si se vračala domov. Ti se vračaš domov! Ti si zmogla, ti si bila pogumna, trdna in varna, ti si izbrala koordinate in ti si se zaščitila pred strelami in neurjem. Kdo bi lahko naredil to namesto tebe? Nihče! Tudi jaz ne, brez tebe ne! Ti si tisti čoln, ki pluje v pristanišče, sama se ziblješ in umiriš v spanec in sama pluješ po morju, ki je včasih razburkano in nevarno, včasih pa gladko kot olje.«
Piji se orosijo oči in rahlo prikima. »Ja, saj vem… Vse v sanjah sem jaz sama, že Freud je tako rekel. Kar na jok mi gre. Zdaj razmišljam o tem, kako zelo pomemben si mi, kako zelo te imam rada.« Piji se ponovno vsujejo solze po licih.
»Ja, vem, tudi ti si meni pomembna, saj veš, tudi jaz te imam rad,«mehko reče terapevt. »Seveda Pija, seveda sva si pomembna… Kar joči…Kar bodi s tem…«
Pija si briše solzna lica in tiho reče:« Hvala, ker si mi dal ta čoln.«
Terapevt se nasmehne: »Zelo si se nagarala, da si ga zgradila. Da imaš sedaj to varno pristanišče v sebi, kamor se lahko vedno znova in znova vračaš in najdeš mir in toplino, da najdeš sebe, lepo kot si le ti.«