Pamina - praznična depresija

Anksioznost v prazničnem času

»Naj res bo srečno, to Novo leto, naj vse najlepše se zgodi ti čim prej.
Sanje, veselje in skrite želje,
naj vse velja, kar si želiš iz srca…,« poje slovenska skupina Rok´n´Band .

Na vseh radijskih postajah zadnji mesec leta prevladujejo pesmi z božično in novo letno vsebino, pridih praznikov je prisoten na ulicah, v trgovinah in seveda tudi doma. Praznike, predvsem te ob koncu leta povezujemo s toplino, domačnostjo, iskrenimi in toplimi odnosi med ljudmi, pričakujemo, da se bo zgodilo nekaj Novega, nekaj Lepega, da bomo vse Slabo pustili za seboj. Navdaja nas Upanje, upanje na nekaj Velikega.

Pa je res tako? Smo ljudje ob praznikih zares vzhičeni in optimistični? Strokovnjaki, ki smo kakorkoli povezani s terapevtskim delom z ljudmi, ugotavljamo ravno nasprotno. Občutki stisk in nemoči, tesnobnost, so za praznike še intenzivnejši. Klici na različne organizacije telefonov v stiski se povečajo. Vzrok za to vidim ravno v nerealnih pričakovanjih v zvezi s prazniki in ker smo ljudje nagnjeni k delanju tudi letnih bilanc. Ob tem pogosto ugotovimo, da nam zastavljenih ciljev ni uspelo uresničiti, morda si postavimo preveč ambiciozne, nerealne cilje, lahko smo sami premalo aktivni, da bi jih uresničili ali pa se zgodijo kaki nepredvidljivi dogodki, zaradi katerih ciljev ne zmoremo uresničiti.
Ko ljudje čutijo tesnobo, to pogosto opisujejo kot »živčen sem«, počutijo se nenehno utrujene, napete, čutijo razbijanje srca ali bolečino v prsih, slabo spijo, trpijo za slabostmi in glavoboli.

Dr. Zoran Milivojević v svoji knjigi Emocije (Emocije 1993, str. 482) opredeli anksioznost oz. tesnobo kot čustvo, vrsto strahu, ki ga človek občuti takrat, ko oceni, da je njegova življenjska situacija pretežka in se ne zmore kosati z nalogami, ki so pred njim. Čustvo tesnobe samo po sebi težko povežemo z neko točno določeno situacijo, saj ga občutimo generalno v smislu: »Jaz sem majhen, Svet je velik«.
Čeprav je ansioznost v določenih situacijah popolnoma primerno, adekvatno čustvo, ko npr. težje zbolimo, se ponesrečimo, izgubimo službo ali se preselimo v novo okolje in ugotavljamo, da ne zmoremo več živeti na način, kot smo živeli pred boleznijo, nesrečo, izgubo službe ali selitvijo, nova situacija pa nam je neznana, pa jo posamezniki pogosto čutimo tudi v situacijah, ki jih sami ocenimo kot zastrašujoče, ker podcenimo sebe in svoje sposobnosti in se počutimo manjvredne in stremimo k odnosom, v katerih bodo drugi poskrbeli za nas.

Anksioznost pogosto čutimo v kombinaciji z drugimi čustvi. Eno izmed teh čustev je čustvo osamljenosti, ko ocenjujemo, da v naši okolici ni ljudi s katerimi bi lahko skupaj preživljali čas in zadovoljevali svoje želje. Ker pa smo ljudje socialna bitja, stremimo ravno k urejenim medsebojnim odnosom z ljudmi, ki so nam pomembni. Mnogo ljudi živi samih ali pa se tudi v odnosih počutijo osamljene in čustvo tesnobe čutijo še intenzivneje, še posebej za praznične dni, ko na ulicah vidimo nasmejane, srečne obraze, ko smo preko medijev zasipani s »čarobnostjo praznikov«, sami pa morda svojim otrokom ne bomo mogli pričarati tako čarobnega Božiča, ker nam mogoče finančna situacija tega ne omogoča, ali pa morda prazničnega časa zaradi različnih razlogov ne bomo mogli preživeti z ljudmi, ki so nam blizu in jih imamo radi.

Kako si lahko pomagamo? Menim, da je pomembno, da ugotovimo, da recept za srečo ni denar in bogato obložena miza, ki se šibi od dobrot, ki jih pogosto tudi zavržemo. Tudi naši otroci tako kot mi, bolj kot goro igrač, ki čez dva dni ne bodo več tako sijoče in zaželene in bodo obležale na kupu igrač, ki jih otrok le še redko pogleda, ker v izložbi, pri prijatelju ali na televiziji vidi kaj drugega, ki je še bolj »kulsko«, potrebujejo pristne medsebojne odnose za katere si prizadevamo čez celo leto.

Že čez leto smo pozorni na svoja čustva in doživljanje ter na svoje odzive in si pomagamo tudi z delom na sebi. Anksioznost se namreč lahko zdravi z edukacijo, vedenjskimi posegi ali psihoterapijo. Tako v primeru dalj časa trajajoče anksioznosti, ki traja več kot tri tedne priporočam, da se obrnete na strokovnjaka, če pa se čustvo anksioznosti kljub terapiji ne omili, pa terapijo kombinirate z zdravili, ki jih predpiše psihiater.
Ob koncu vam želim lepe praznike in naj vam minejo tako, kot si želite in zaslužite.

Pa srečno 2019.