Avtorica: Astja Podržaj, študentka na praksi

Matere so po naravi bolj vpletene v nego in skrb za otroka. Seveda pa se razmerje med vpletenostjo v odnos z otroki medgeneracijsko spreminja. Vendarle pa so matere otrokov primarni objekt. Glede na to, da je danes svetovni dan mater, bi to priliko radi izkoristili in se posvetili temi simbiotičnega odnosa otroka z materjo, ki je pomemben in naraven proces otrokovega razvoja.

Kaj je simbioza?

Od drugega meseca starosti naprej je otrok v simbiotični fazi z materjo. Takrat se otrok začne megleno zavedati primarnega objekta – matere. Termin simbioza je metafora in ni enako biološkemu pojmu simbioze. Opisuje stanje nediferenciacije, zlitja z materjo. Otrok v tem obdobju svojega življenja še ne prepoznavajo razlike med seboj in svojo materjo ter je faza, ko je absolutno odvisen od nje. Matere ne razlikujejo od sebe in tako živijo v iluziji presrečnega zlitja. V tej fazi se otrok vede in funkcionira, kot da sta z materjo vsemogočni sistem.

V fazi simbioze se v otroku vzbudi zanimanje za mater, pred tem je njegova pozornost usmerjena predvsem na njegove lastne telesne senzacije. Takrat otrok taktilno raziskuje svojo mati – ko ga drži v naročju, se privija k njej ter z njo drži neposredni očesni stik. Ravno to otrokovo zlitje z materjo, ta simbioza, pa je ključna stopnja otrokove rasti. Idealno je, da je simbioza časovno omejena “dvojna enotnost” pri kateri se otrok združi z zunanjo materino afektivno stimulacijo, kot da le-ta prihaja od znotraj njega. Elementirani ego otroka mora biti v simbiotični fazi dopolnjen z emocionalnim stikom materinega negovanja. Mati je v tej fazi njegov »pomožni ego«. Pri tem mati intenzivno sodeluje z otrokom kot ekskluzivna skrbnica. Ta stopnja je predhodnica separacije in individualizacije, katera sledi simbiotični fazi razvoja.

Fazo separacije in individualizacije zaznamuje postopno zavedanje ločenosti sebe od drugega, kar sovpada z izvori občutka sebe, pravega objektnega odnosa ter zavedanja realnosti v zunanjem svetu.

Simbioza in dojenje

Melanie Klien materino in otrokovo močno vez povezuje z dojenjem, češ da je mati za otroka prvi objekt in da se povezanost otroka z materjo vzpostavi prav s hranjenjem v oralni fazi. Zavedanje otroka, da mu je odrasla oseba na voljo, mu daje in zagotavlja stalen občutek varnosti ter ga spodbuja, da odnos ovrednoti in nadaljuje. Biološka funkcija navezanosti je namreč prav zaščita, ki jo, čeprav je najbolj tipična za prva leta življenja, opazimo tudi kasneje v življenju.

Kje se lahko zalomi?

Ženske na splošno v simbioitčni fazi življenja svojim otrokom navadno zagotavljajo odlično nego (hranjenje, previjanje, crkljanje, držanje ipd.). Nagnjenost k spodbujanju intenzivnega, čustveno povezanega odnosa z otrokom ima pozitiven učinek. Težava pa lahko nastane, ko materina potreba po zaščiti, negi in zlivanju z otrokom vztraja tudi, ko to ni več potrebno (vsaj ne v taki meri). Tako prvotna drža, ki ustvarja in omogoča rast, postane zaviranje rasti. Ko mati še naprej daje ekskluzivno, obdajajočo zaščito, tudi, ko to ni več vse kar otrok potrebuje, lahko otrok postane osiromašen, obremenjen z utesnjenim in zadušljivim prostorom. Posledično je tako prikrajšan za pomembno vzgajanje in postavljanje temeljev za formacijo identitete, kar načeloma dobi od odraslih. Pogosto se v takem primeru tudi zgodi, da mati ne želi otroka “deliti” z drugimi, vključno z očetom.

Viri:

Bogolub, E. B. (1984). Symbiotic Mother and Infantilized Only Children: A Subtype of
Single-Parent Family. Child and Adolescent Social Work Journal, 1(2), 89–101. https://doi.org/10.1007/bf00757388
Cohen, L. J. (2016). The Handy Psychology Answer Book: The Handy Answer Book Series
(Second ed.). Visible Ink Press.
Poljanec. A. (2015). Rahločutno starševstvo. Celjska Mohorjeva družba.
Žvelc, G. (2011). Razvojne teorije v psihoterapiji: integrativni model medosebnih odnosov.
IPSA.

Pamina