Psihoterapija je postala (potem, ko sem vso delovno dobo delovala v ekonomskih vodah) vsebina mojega tretjega življenjskega obdobja; za študij sem se odločila nekaj let pred upokojitvijo, kmalu po vstopu v prostovoljstvo – množila so se mi vprašanja o »usodnosti« človeških zgodb, o labirintih človeške duše, tudi moje, in želela sem vedeti več. Biti blizu sebi in sočloveku.
Že leta ostajam poslušalka tistih, ki pokličejo krizno linijo, nabirajo se tudi leta terapevtskega dela.
Starejša ko sem, vedno pogosteje svojo misel, čustvo povežem z nečim, že davno doživetim, včasih le z rahlo zaznavo, včasih intenzivneje, a skoraj vedno (po zaslugi moje osebne psihoterapije) le še z blagim prepoznanjem, da sta me najmočneje za življenje zaznamovala moja starša. Od njunega zarisa vodim svoje poti stran ali pa se vračam in okušam zadovoljstvo in dobroto ujemanja.
Lok življenja se mi počasi proži na drugo stran – hvaležna, da sem imela družino, postala mama in babica. Čudež, milina otroka je zame nekaj presežnega.
Če bi morala ponesti nekaj na osamljen otok, bi tokrat vzela s seboj Čajkovskega (Evgenij Onjegin) in Prišleke Lojzeta Kovačiča…
