Že zelo zgodaj sem kot otrok rad poslušal ljudi. Vsrkaval sem njihove zgodbe, tudi če so mi jih mnogokrat povedali. Ob tem sem opazoval njihove obraze, na katerih je medla svetloba petrolejke izrisovala osupljive poteze in sence. Najbrž je to in seveda občutljiva otroška duša dalo slutiti kasnejšo nezavedno opredelitev, postati izrisovalec človeške globine kot psihoterapevt in kot slikar.

To dvoje sta moja vodnika, ko se srečujem z ljudmi v njihovem enkratnem trpljenju in ko upodabljam obraze v akvarelu. Zato mi je danes, potem, ko sem prehodil dolgo in mestoma trnovo pot lastnega razvoja, jasno, da biti s človekom zares, pomeni uzreti njegovo človeškost in ga ne gledati zgolj skozi teoretične okvirje.

Psihoterapevtsko delo in slikanje sta zame brat in sestra, ki nenehno poplesujeta in se vrtinčita v osupljivem ritmu radosti in miru. Sedaj, v zrelih letih, ne vem, kaj je zame večja umetnost: psihoterapija ali slikanje akvarela.