Če želimo razumeti nasilje v družini, je mnogokrat potrebno zaobiti medijski senzacionalizem in razdeljenost ljudi, ki medijske novice berejo, poslušajo ali gledajo. Namreč razumljivo je, da so ljudem negativni dogodki (kot so nesreče, vojne, družinsko nasilje ipd.) bolj berljivi (kot pa so prijetni dogodki). Razlog pogosto tiči v tem, da se ljudje hitreje poistovetimo/sočustvujemo z drugimi v vlogi žrtve, kot poistovetimo z nekom, ki je srečen in zadovoljen.

Če se zazremo v psihološko in čustveno ozadje nasilja med ljudmi (tudi v družini), pogosto v notranji psihični logiki človeka, ki je nasilen do družinskih članov, najdemo kombinacijo ljubosumja in sovraštva. Vzemimo primer partnerskega odnosa, v katerem je eden od partnerjev ljubosumen v odnosu do drugega partnerja in pri izražanju ljubosumja postane nasilen. Ne glede na to ali partner vara ali ne je za ljubosumje dovolj, da človek verjame, da ga partner vara z nekom tretjim. Že sama beseda ljubosumje pomeni, da človek ‘sumi v ljubezen’ partnerja in se boji, da ga bo zapustil z nekom tretjim. Doživljanje ljubosumja človeka motivira, da poskuša ohraniti partnerski odnos.

Ljudje se na zelo različne načine spopadajo z ljubosumjem. Nekateri med njimi se vedejo verbalno in/ali fizično nasilno. In kako lahko gresta skupaj nasilje in ljubezen? Pri nekaterih ljudeh je to zelo logično. Zakaj? Ker je akt namišljene ali dejanske prevare/prešuštva za ljubosumnega človeka tega tipa dokaz, da je partner hudobno in zlo bitje, ki mu to namerno in brez razloga počne. To pomeni, da ljubosumni partner doživlja to kot neupravičeno sovraštvo do njega. Verjame, da mu partner namerno povzroča trpljenje. Zato ga sovraži in mu želi povzročiti enako ali še večje trpljenje. Včasih ti ljudje gredo še dlje, do umora/uboja. Takšna dejanja so mnogokrat impulzivna, včasih pa načrtovana dalj časa.

V primeru impulzivne (hipne) nasilnosti je potrebno razumeti, da je to reakcija ‘notranjega otroka’ ljubosumnega partnerja, ki ne zna razlikovati med odhajanjem in zapuščanjem. To je logika otroka, ki ni sposoben pravilno razumeti zavrnitev matere, ki jo doživlja kot slabo in sovražno mamo. Strokovno temu rečemo ‘spliting’ ali ‘razcep’, ki je normalno razvojno doživljanje otroka v 2. letu starosti. Če ga otrok ne preraste in ne integrira ljubezen in konflikt, ljubezen in zavrnitev želje ter ljubezen in kritiko, je velika verjetnost, da bo kasneje v partnerskih odnosih zelo dramatično doživljal konflikte, prevaro ali zavrnitev želj. Reagiral bo z močnim razvrednotenjem in/ali sovraštvom. Običajno se potem, ko z destruktivnim vedenjem prenehajo, počutijo krivi ter so lahko za tem samodestruktivni. Kar poznamo kot ‘razširjeni samomor’, pri katerem človek ubije partnerja, tekmeca, včasih tudi otroke in na koncu še sebe. Ljudje, ki načrtujejo nasilje do partnerja pa se običajno ne počutijo krive, temveč čutijo zadoščenje, saj verjamejo, da si drugi to zasluži.

Pogosto smo priča tragičnim dogodkom v družini, kjer se prepletajo vloge (nasilnežev in žrtev), ki so odraz zelo zapletenih psihičnih mehanizmov, katerih se jih ljudje pogosto ne zavedajo. Seveda, samo razumevanje teh mehanizmov ne pomeni opravičevanje nasilnosti teh ljudi v družini, vendar lahko pripomore k temu, da si ljudje pravočasno odprejo oči in poiščejo pomoč. Če partnerja, med katerima vlada nasilje, ostajata skupaj dlje časa, je to zagotovo znak problematike obeh.

Žrtve nasilja se običajno prve predramijo in poiščejo pomoč, redkeje pa tisti, ki so nasilni. Vsekakor je vsako psihično ali fizično nasilje v partnerskem odnosu ali do drugih družinskih članov alarm in je znak, da gre za enega od opisanih psihičnih mehanizmov. Zato je ostajanje v odnosu dolgoročno zelo problematično in nevarno. Zelo pomembno sporočilo ljudem: “Kdor se tepe, ta se ljubi.” in “Ko me ne tepe, je zlat.” sta primer izjemno razdiralnih zablod, ki govorita o problematičnem in zapletenem odnosu obeh.

Zato ne čakajte, da vas udari drugič. Brž pomislite kaj je narobe z vašim odnosom do sebe!

Milenko Kovačević

VEČ O AVTORJU