Odraščala sem znotraj ljubeče štiričlanske družine z mlajšim bratom. Že med odraščanjem sem veliko razmišljala o tem, kako razmišljajo in čutijo drugi. Skozi vlogo starejše sestre sem ponotranjila odgovornost in skrb za druge ter se tudi prvič srečala z učenjem drugih. V osnovni in srednji šoli sem tako pri učenju (najpogosteje matematike ali fizike) pomagala bratu ali sošolcem. Tako sem že zelo zgodaj spoznala, da svet razumemo in o njem razmišljamo na povsem svojstven način. Kljub temu sem bila zelo izvirna pri iskanju različnih razlag in učnih strategij za druge.
Med srednjo šolo in študijem sem tako redno nudila inštrukcije različnih predmetov tako za učence z učnimi težavami kot tudi za nadarjene učence. Ravno tako sem sodelovala s številnimi organizacijami, kot so šole, dnevno varstveni centri, Center za sluh in govor, kjer sem nudila dodatno učno pomoč.
Na podlagi svojih izkušenj in pridobljenega znanja na področju psihologije se je rodila ideja o razvoju lastnega programa učne pomoči, ki ga izvajam v okviru Zavoda Pamina.
Moja zgodba z Zavodom Pamina se je pričela v zadnjem letniku študija psihologije v obliki prakse. Skoraj leto dni sem obiskovala psihoterapevtsko skupino kot opazovalka. Izkušnja me je takrat, ne da bi se tega zavedala, postopoma spreminjala. Hkrati pa sem postajala vse bolj prepričana, da se tudi sama želim ukvarjati s psihoterapijo. Po koncu mojega opazovanja psihoterapevtske skupine so v zavodu iskali vodjo tajništva. Prijavila sem se in bila izbrana ter od takrat v zavodu opravljam vse več nalog, s pomočjo katerih rastem in se učim. Hvaležna sem pomoči sodelavcev z več izkušnjami in da sem lahko prisotna tudi na intervizijah. Tako se tudi sama skupaj s študijem postopoma pripravljam na delo psihoterapevtke.
V prihodnosti želim svoje trenutno delo z otroki dopolnjevati z znanjem psihoterapije. Ker smo vsi bili nekoč otroci, spoznavam, da mi ravno delo z njimi pomaga razumeti svet in delovanje odraslih, zato želim svoja spoznanja v bodoče uporabiti tudi pri delu s starejšimi pacienti.
