Zanimanje za skrivnostne labirinte človeške duševnosti sem začutil že na samem začetku svoje strokovne poti, ki sem jo začel na Oddelku za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Kmalu po začetku službovanja sem se podal v izobraževanje iz psihoanalitične psihoterapije, saj sem se vse pogosteje spraševal o zakulisju duševnih stisk, zaradi katerih ljudje iščejo pomoč. Tako je psihoterapija v času mojega formalnega izobraževanja postala zame poseben življenjski nazor, medtem, ko samo klinično delo s klienti dojemam predvsem kot proces postopnega spoznavanja in sprejemanja samega sebe – tako svetlih, kakor tudi senčnih vidikov –, ki se odvija vzajemno med terapevtom in klientom ter v njunem dovolj varnem, zaupanja vrednem odnosu. Danes vse bolj spoznavam, da mi moje strokovno področje lahko ponudi le delne odgovore na moja vprašanja, zaradi česar nova spoznanja o isti tematiki črpam tudi iz drugih področij, predvsem filozofije in tudi umetnosti, kar ustvarja stičišče mojega zasebnega ter strokovnega življenja.