Spolne motnje in psihoseksualna terapija

Čeprav se nahajamo v 21. stoletju, je spolnost še zmeraj tabu tema. Veliko ljudi se sooča z različnimi spolnimi težavami, ampak o njih ne upajo spregovoriti. Ne zavedajo se, da so takšne težave, sploh če so psihološkega izvora, tudi rešljive. Pomembno je le to, da si sami poiščejo pomoč in naredijo en korak iz lastne cone udobja ter o težavah spregovorijo.

Kdaj govorimo o spolnih motnjah?

Spolne motnje so motnje, kjer človek ne more dejavno uživati v spolnem odnosu, vsaj ne tako, kot bi sam želel. Pri njih lahko gre za pomanjkanje zanimanja, uživanja v spolnosti, neuspešnost fiziološkega odziva ali nesposobnost obvladovanja doživljanja orgazma ipd. Spolni odziv je duševni in telesni proces, zato lahko spolno motnjo povzroči tako telesna bolezen kot tudi dogajanje v duševnosti. Seveda pa spolne motnje vplivajo tudi na partnerski odnos in življenje posameznika.

Vrste spolnih motenj

Poznamo tri skupine spolnih motenj:

  1. Motnje spolnega funkcioniranja
  2. Motnje spolne identitete
  3. Motnje spolne preference

Spolna disfunkcija zajema različne okoliščine, v katerih človek ni sposoben sodelovati v spolnih odnosih, kot bi želel. Med motnje spolne disfunkcije uvrščamo:

  • pomanjkanje ali izgubo spolne želje,
  • seksualno averzijo oz. pomanjkanje seksualnega uživanja (izogibanje spolnim aktivnostim) ,
  • neuspešnost genitalnega odziva
    • erektilna disfunkcija pri moških (spolni ud ne otrdi ali med spolnim odnosom splahni)
    • suhost vaginalne sluznice pri ženskah,
  • orgazmično disfunkcijo (orgazem se ne pojavi ali se pojavi s težavo in po dolgem času),
  • prezgodnjo ejakulacijo (do izliva pri moških pride preden si moški tega želi),
  • neorganski vaginizem in disparevnija (krč mišic pelvičnega dna in bolečina pri spolnem odnosu pri ženskah)
  • prekomerni spolni nagon oz. pretirana želja po nenehnih seksualnih odnosih
    • nimfomanija pri ženskah
    • satiriaza pri moških

Motnje spolne identitete se nanašajo na splošno posameznikovo neudobnost s spolom, ki mu je biološko določen.  Pod to skupino uvrščamo:

  • transseksualizem (trajna želja živeti in biti sprejet kot član nasprotnega spola),
  • transvestizem (nošenje oblek nasprotnega spola, brez želje po trajnejši spremembi spola),
  • motnjo spolne identitete v otroštvu (želja, da bi oseba bila nasprotnega spola že v otroštvu).

Pod motnjami spolne preference pa imamo v mislih parafilije in neobičajna seksualna vedenja, kot so močna spolna nagnjenja oz. nagoni ter vedenja ali fantazije, ki vsebujejo seksualno aktivnost z neprimernimi objekti ali v neprimernih situacijah. V to skupino pa spadajo:

  • fetišizem (neživ objekt povzroči spolno vzburjenje in zadovoljitev, npr. deli oblačil, usnje, elastika …),
  • fetišistični transvestizem (nošene oblek nasprotnega spola, da bi dosegel spolno vzburjenje),
  • ekshibicionizem (težnja po razgaljanju genitalij pred ljudmi na javnih prostorih, brez vabljenja k tesnejšemu kontaktu),
  • voajerstvo (težnja po opazovanju ljudi ob spolnem odnosu ali drugih intimnostih),
  • pedofilija (spolno nagnjenje do otrok, ki še niso v puberteti ali pa so v zgodnji puberteti),
  • sadomazohizem (težnja k spolnim aktivnostim, ki vključujejo povzročanje lastne bolečine, občutek poniževanja in podrejanja) ,

Vzroki za razvoj

Vzroki za razvoj motenj seksualnosti so lahko zelo različni. Lahko so biološki ali zdravstveni, kot na primer sladkorna bolezen ali hormonske spremembe (suhost vagine v menopavzi). Drugi vzroki so lahko psihološki, npr. anksioznost, strah, negativna samopodoba, travmatične izkušnje v spolnosti (npr. spolna zloraba), nesproščenost, nerazumevanje v partnerskem odnosu, depresivnost, občutki krivde, izguba privlačnosti med partnerjema, nerealna pričakovanja in verjetje različnih mitov o spolnosti (npr. o dolžini spolnega uda, trajanju spolnega odnosa) ipd. Tretji vzroki pa so lahko socialni in vplivajo na posameznikovo socialno življenje npr. alkohol, ki v prevelikih količinah lahko povzroči erektilno disfunkcijo ali stres. V večini primerov je za spolne motnje zaslužnih več vzrokov.

Metode zdravljenja in pomoči

Zdravljenje spolnih motenj je odvisno od vzroka in je večinoma interdisciplinarno. Organske bolezni zdravimo v sklopu osnovnih bolezni ampak v sodelovanju s specialisti ustreznih strok. Pri zdravljenju je zelo pomembna tudi edukacija ter uvajanje zdravega življenjskega sloga. Obstaja kar nekaj možnosti pomoči v primeru pojava spolnih disfunkcij pri posamezniku, medtem ko zdravljenje katere koli motnje spolne preference pride le redko v poštev. Transseksualnost lahko zdravimo s hormonsko in kirurško spremembo spola.

V Sloveniji za zdravljenje seksualnih disfunkcij s psihološkim vzrokom večinoma uporabljamo psihoseksualno terapijo. Ta temelji na psihodinamičnem razumevanju klienta in partnerskega odnosa, izvedena pa je po načelih kognitivno-vedenjske terapije. Traja 10 – 15 srečanj. Pri terapiji sodelujeta klient in partner. V okviru vedenjskega dela terapije dobita terapevtske naloge postopnega izpostavljanja spolnim aktivnostim, katerih namen je odpraviti anksioznost (strah pred neuspehom) obeh partnerjev in jima tako omogočiti, da lahko sproščeno in brez strahu uživata v spolnem odnosu. Veliko krat se uporablja tudi tehnika čuječnosti in različne tehnike sproščanja (npr. avtogeni trening, progresivna mišična relaksacija, vizualizacija).

Viri in literatura:

Bach, K. A., Wincze, P. J. in Berlow, H. D. (2001). Sexual dysfunction. V D. H. Barlow (ur.), Clinical Handbook of Psychological Disorders (str. 615–662 ). New York: Gulford Press.

Dokl, I., Šćepanović, D. in Simetinger, G. (2015). Tehnike psihosekusualne terapije spolne disfunkcije – 2. del: konservativno zdravljenje – pregled literature. Fizioterapija, 23(2), 67–74.

Masters, W. in Johnson, V. (1966). Human Sexual Response. Boston: Little Brown.

Wincze, J. P. in Carey, M. P. (1991). Sexual dysfunctions: A guide for assessment and treatment. New York: Guilford Press.

Wincze, J. P. in Carey, M. P. (1991). Sexual dysfunctions: A guide for assessment and treatment. New York: Guilford Press

Ziherl, S. (2013). Spolne motnje. V P. Pregelj, B. Kores Plesničar, M. Tomori, B. Zalarin in S. Ziherl (ur.), Psihiatrija (str. 270–277). Ljubljana: Psihiatrična klinika.

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.