Avtorica: Sandra Ferenc, specializantka psihoanalitične psihoterapije

Vsi mi na svet pridemo z neizmerno radovednostjo in veseljem do življenja. Brez strahu raziskujemo, se učimo in se spopadamo z vsem, kar nam pride na pot. A sčasoma to spontanost zamenja strog notranji glas. Zakaj? Zakaj si življenje, ki je že samo po sebi dovolj zahtevno, še dodatno otežujemo z lastno kritiko?

Zgodnje otroštvo je temelj za otrokov vstop v svet. V tem obdobju, ki ga nevroznanost in razvojna psihologija prepoznavata kot kritično obdobje, se možgani razvijajo najhitreje. Izkušnje, ki jih otrok pridobi, so izjemno pomembne, saj neposredno vplivajo na oblikovanje nevronskih povezav. Te povezave so osnova za vse, kar bo otrok kasneje mislil, čutil in počel. V teh letih se postavljajo temelji za več ključnih razvojnih področij:

kognitivno (učenje in razmišljanje),
fizično (motorika in koordinacija),
socialno in čustveno (odnosi in obvladovanje čustev),
govorno in jezikovno in
moralno (razumevanje pravil in etike).

Vse to skupaj oblikuje načine, kako bo otrok v prihodnosti doživljal sebe, svet in odnose z drugimi. Ker so ti temelji tako pomembni, je nujno, da otrokom v tem obdobju zagotovimo spodbudno in varno okolje – to pomeni, da otroku nudimo varnost, ljubezen, razumevanje, sprejemanje, gojimo zdravo dvosmerno komunikacijo, mu dajemo priložnost za raziskovanje in učenje skozi igro, ki spodbuja radovednost, samostojnost in ustvarjalnost. Tako bo otrok razvil zdrav odnos do sebe, do drugih in do sveta, v katerega vstopa.

Kje se zalomi?

Prav okolje, v katerem se otrok razvija, lahko sproži misli in občutke, ki ga kasneje v življenju močno omejujejo. Ko so starši preveč kritični in zahtevni, otroku sporočajo, da je njegova vrednost pogojena z uspehom in pridnostjo. Z nenehnim ocenjevanjem in postavljanjem visokih meril ustvarijo občutek, da nikoli ni dovolj dober. Starši, ki kaznujejo brez pojasnila in velikokrat brez resničnega razloga, uveljavljajo svojo moč avtoritete in ne nudijo starševske topline in razumevanja otroka. Starševstvo, kjer prevladuje enosmerna komunikacija in nizka odzivnost na otrokovo lastno samoiniciativnost (velikokrat je ta celo zatrta), v otroku ustvari občutek, da ni vreden. Ker je otrok za preživetje popolnoma odvisen od staršev, je zavestno priznanje starševske nepoštenosti in krutosti zanj preprosto preveč uničujoče. Za otroka je veliko varneje, da kritiko usmeri navznoter in sebe krivi za nesreče, ki jih je doživel.

Takšni otroci tekom odraščanja in v odraslosti pogosteje

doživljajo stres,
oblikujejo nezaupanje do drugih ljudi, se nanje ne zmorejo navezati in z njimi oblikovati pristnega odnosa,
imajo težave s samoiniciativnostjo, potrebujejo vodenje, ki mu brezpogojno sledijo,
ne zmorejo spontanosti in so bolj umaknjeni vase,
čutijo pomanjkanja poguma, samozavesti in pozitivne samopodobe, s katero bi lahko brez zadržkov korakali v svet.

Poleg družinske vzgoje to breme še dodatno utrdijo družbene norme, pravila in pričakovanja, ki se jih učimo v šoli in širši družbi. Pridno in dosledno upoštevanje slednjih prinaša sprejemanje in odobravanje, medtem ko nas odstopanje od njih kaznuje z neodobravanjem, sramom in izključitvijo. Strah pred obsodbo, neuspehom in zavrnitvijo nas sili v samokontrolo in strogost, kar le še dodatno krepi že obstoječi občutek nezadostnosti.

Notranji sodnik

Vse te občutke nekopetentnosti, nesposobnosti, nezadostnosti, šibkosti, negotovosti … napajajo tisti notranji glasovi, ki nam šepetajo “nisem dovolj dober/dobra,” ali pa “drugi so boljši od mene,” “raje ne poskušaj, ker boš pokazal/a, da ne znaš,” ali “raje ne sprašuj, ker je tvoje vprašanje neumno in bodo mislili, da si nesposoben/na.” Notranji kritik nas lahko prepriča, da nismo vredni ljubezni ali da smo preprosto slabi, nesposobni, grdi ali neumni. Kot da nam nekaj manjka. Zaradi njih živimo v stalnem strahu, da bomo kaznovani ali da nas ne bodo imeli radi. Ker smo nenehno pozorni na to, kaj bi lahko šlo narobe, nas dela negotove in prestrašene.

Ta notranji sodnik prvotno ni zlonameren. Oblikoval se je zato, da nas obvaruje pred nevarnostmi in bolečinami, ki bi jih lahko povzročile naše vedenje. Deluje kot ščit pred sramoto in ponižanjem. Njegova prvotna naloga je, da nas zaščiti pred tem, da bi doživeli neodobravanje, zavrnitev ali zapustitev.

Pa mu verjamemo?

Ja, ker je to glas, so misli v naši glavi, ki so postale del nas. Je produkt naših lastnih prepričanj, ki smo jih kot otrok ponotranjili. So notranji navigator, kako biti in delovati. Določajo, kako govorimo s sabo, kakšen odnos imamo do sebe, kako doživljamo druge in svet. Daje nam občutek, da je naš zaveznik, ki nas varuje pred grožnjami in ponižanjem, mi pa smo prepričani, da mu moramo zaupati in slediti.

Zakaj bi torej glas, ki nas varuje, utišali in odrinili? Ker uničuje naše dobro počutje, naš potencial, ustvarjalnost in našo svobodo ter nas prepriča, da to, kar smo in kar delamo ni vredno, ali da se sploh ne splača poskusiti, ker je vse skupaj obsojeno na propad. Ta neusmiljeni šepetalec nenehno izkrivlja, kako vidimo sebe, svoje delo in druge ter vpliva na naša čustva in dejanja. Strah pred kritiko drugih, občutki sramu, tesnobe, kronične zaskrbljenosti, krivde in jeze nase vodijo v ohromelost ter ujetost v lastne negativne miselne kroge.

Ozaveščanje je ključno!

Večina teh misli so kot navade. Delujejo na avtopilotu, brez prestanka. So del nas in se jih večinoma sploh ne zavedamo. Zato je ozaveščenost ključna.

Ko se zavedamo, kdaj se te stroge, kritične misli oglašajo, bomo lahko zmanjšali njihovo moč. Še vedno bo ostal del nas, a mi bomo imeli vajeti v rokah, jih prijazno sprejeli, nato pa jih nadomestili z bolj zdravim, negujočim in realnim pogledom na stvari.

Verjemite, da ste prišli predaleč in dosegli preveč, da bi svoje življenje preživeli v občutkih nezadostnosti, nekompetentnosti in izgubljenosti. Dovolite si začutiti, da si zaslužite dobro.

Viri:

Suardi, M., Kurniawati, L. in Rachmawat, Y. (2021). Curiosity in Young Children. Advances in Social Science, Education and Humanities Research, volume 538. Dostopno tukaj.

Sule, A. in Mumcu, I. (2022). Nurturing Childhood Curiosity to Enhance Learning: Evidence from a Randomized Pedagogical Intervention. Dostopno tukaj.

Schaffner, A. K., (2025) Living With the Inner Critic. PositivePsichology.com. Dostopno tukaj.

Jurič, S. (2011). Pomembne kategorije starševstva za odrasle brez otrok ter za odrasle z otroki in vnuki. Psihološka obzorja, 20, 2, 37-60. Dostopno tukaj.

Casson Trust, E. Quietening Your Inner Critic. Dostopno tukaj.

Dickerson, D. The Inner Critic. Dostopno tukaj.