Biti starš je naporno

Avtorica: Maja Klemenčič, specializantka sistemske psihoterapije

Si včeraj zavpila na otroka, ker je skakal po postelji, ko bi že moral spati? Si ga kdaj posedla pred risanke samo zato, da bi imela nekaj minut miru? Ali pa si mu pri večerji ponudila telefon, ker te je skrbelo, da ne poje dovolj? Večina staršev je naredila vsaj eno od teh stvari. In večina nas je po tem občutila slabo vest. Še posebej takrat, ko nas hkrati preplavi občutek, da nam je starševstvo preprosto pretežko.

Resnica je, da je starševstvo, kljub vsej ljubezni, veselju in povezanosti, pogosto tudi naporno. Včasih celo izčrpavajoče. So dnevi, ko se počutimo nekompetentne. Ko nas skrbi, da delamo napake. Ko bi si želeli priročnik z jasnimi navodili za vzgojo teh malih ljudi, ki jih imamo najraje na svetu.

Takrat je dobro, da se za trenutek ustavimo.

Kaj se v resnici dogaja?

Namesto da se vprašamo, kaj delamo narobe, si lahko zastavimo drugačna vprašanja:

• Zakaj mi je danes tako težko?
• Kaj moj otrok potrebuje od mene?
• Kaj potrebujem jaz, da mu lahko to dam?
• Kako lahko ob skrbi za otroka poskrbim tudi zase?

Starševstvo od nas zahteva veliko. In ko smo utrujeni, preobremenjeni ali pod stresom, postane težje ostati potrpežljivi, prisotni in umirjeni. To ne pomeni, da smo  slabi starši. Pomeni le, da smo ljudje.

Otroci ne potrebujejo popolnih staršev

Pogosto pozabljamo, da naši otroci ne potrebujejo popolnih staršev. Potrebujejo dovolj dobre starše. Starše, ki kdaj izgubijo potrpljenje. Ki ne znajo vedno najti pravih besed. Ki včasih naredijo napako, se opravičijo in poskusijo znova. Včasih pomeni biti dovolj dober starš tudi to, da postavimo mejo. Da si vzamemo čas zase. Da svojih potreb ne postavimo vedno na zadnje mesto. S tem otrokom dajemo pomembno sporočilo: da jim ni treba biti popolni. Da je v redu poslušati sebe. Da je mogoče skrbeti zase in hkrati ostati povezan z drugimi.

Pritisk sodobnega starševstva

Današnji starši smo pod velikim pritiskom. Družbena omrežja nam vsak dan ponujajo podobe popolnih družin, srečnih otrok in brezhibnih staršev. Ob tem hitro dobimo občutek, da bi morali narediti več, biti boljši in vedeti več.

Pogosto naši otroci postanejo merilo naše uspešnosti. Včasih pa nehote postanejo tudi prostor, kjer skušamo popravljati svoje lastne otroške izkušnje in rane. Toda otroci ne potrebujejo staršev, ki bi se dokazovali skozi njihove dosežke. Potrebujejo starše, ki jim dovolijo biti otroci.

Tudi starši odraščamo

Ko otroku dovolimo, da je razočaran, jezen ali frustriran, in ob tem ostanemo mirni, mu pomagamo razvijati sposobnosti, ki jih bo potreboval v odraslem življenju. Ni naša naloga, da odstranimo vse ovire z njegove poti. Naša naloga je, da mu stojimo ob strani, ko se z njimi srečuje. Pri tem pa pogosto odraščamo tudi sami. Otroci nas učijo potrpežljivosti. Soočajo nas z našimi mejami. Nam nastavljajo ogledalo. Zaradi njih se učimo, rastemo in se spreminjamo.

Ko je pretežko

In vendar bodo prišli dnevi, ko bo vsega preveč. Dnevi, ko bomo utrujeni. Ko bomo dvomili vase. Ko ne bomo vedeli, ali ravnamo prav. Takšni dnevi niso znak neuspeha. So del starševstva.

Ko pa stiska postane prevelika, poiščimo pomoč. Pri partnerju, prijateljih, družini ali strokovnjaku. Tudi s tem svojim otrokom dajemo dragocen zgled, da ni treba vsega zmogli sami.