Piše: Maruša Kos, specializantka sistemske psihoterapije

Ob začetku šolskega leta govorimo o novih zvezkih, učbenikih in urnikih. Redkeje pa pomislimo, da otrok v šolo ne prinese le torbe, s seboj prinese tudi svojo zgodbo:

Ali je dovolj dober.
Ali sme narediti napako.
Ali bo sprejet tudi takrat, ko mu ne bo šlo.

Vsak otrok zato vstopi skozi šolska vrata nekoliko drugače.

Včasih je najtežji trenutek že slovo

Pri mlajših otrocih je lahko največja stiska prav trenutek ločitve od staršev – jutranji prihod pred šolska vrata, odhod starša iz garderobe ali trenutek, ko otrok prvič ostane sam v novem okolju. Za nekatere otroke je ta prehod kratek in ga hitro prerastejo, drugi pa potrebujejo več časa, ponavljajočih se izkušenj in predvsem doživljajev, da je svet tudi brez neposredne bližine starša varen prostor.

Ločevanje od pomembnih oseb je ena izmed temeljnih razvojnih nalog otroštva. Otrok se postopoma uči, da lahko obstaja samostojno, raziskuje in se vključuje v svet tudi takrat, ko starša ni ob njem. Pri tem pa potrebuje izkušnjo, da odnos ostaja varen tudi na razdalji – da odhod ne pomeni izgube, da se starš vedno vrne in da je otrok sposoben zdržati trenutke pogrešanja.

Ko otrok ostane v šoli, lahko doživlja tudi druge vrste strahov

Ko se vrata razreda zaprejo, nekateri otroci lahko doživijo zaskrbljenost, tremo, tesnobo, nesprejetost, sram in krivdo.

“Kaj če naredim napako?”

“Kaj če se mi bodo smejali?”

“Kaj če nihče ne bo želel sedeti z mano?”

Takrat ne govorimo več le o ločitvi od staršev, ampak o stiski v odnosih z drugimi.

Nekateri otroci težko dvignejo roko, čeprav odgovor poznajo.

Drugi se izogibajo skupinskemu delu.

Tretji ves čas opazujejo, kaj si drugi mislijo o njih.

Navzven delujejo tihi in pridni.

V sebi pa doživljajo veliko stisko.

Je to trema, sram ali nekaj drugega?

Predstavljaj si otroka, ki stoji pred tablo. Učitelj mu postavi vprašanje. Srce mu začne hitreje biti. Dlani se spotijo. Glas postane tišji. Navzven je prizor lahko vedno enak, v notranjosti pa otrok lahko doživlja tri povsem različne zgodbe.

Trema – strah pred neuspehom

Otrok se boji, da ne bo uspešen.

Trema je posebna oblika strahu, ki se pojavi, ko dvomimo, ali bomo neko nalogo opravili dovolj dobro. Sama po sebi ni nekaj slabega. Pravzaprav ima pomembno nalogo – opozori nas, da nam je nekaj pomembno, in nas spodbuja, da se bolje pripravimo.

Vsak učenec, vsak študent in tudi vsak odrasel lahko pred pomembnim nastopom začuti tremo. Z izkušnjami in vajo se učimo, da jo zmoremo prenesti. Prav skozi ponavljajoče se uspešne izkušnje otrok postopoma razvija doživljaj: “To zmorem.”

Težava nastane takrat, ko je trema tako močna, da otroka ohromi. Namesto da bi ga spodbudila k sodelovanju, ga začne voditi v umikanje, izogibanje in prepričanje, da zanj takšne situacije niso varne.

Sram – strah pred tem, kako me bodo videli drugi

Včasih otrok ne razmišlja toliko o tem, ali zna odgovor, ampak predvsem o tem, kaj si bodo o njem mislili drugi.

“Kaj če se mi bodo smejali?”

“Kaj če bodo videli, da ne znam?”

“Kaj če bom izpadel neumen?”

To je sram.

Sram je tesno povezan z odnosi. Nastane takrat, ko se bojimo, da bomo zaradi napake, neznanja ali nerodnosti izgubili sprejetost pomembnih drugih. Zato otrok pri sramu pogosto zardi, umakne pogled ali si želi postati neviden.

V šoli se sram pogosto pojavi skupaj s tremo. Otrok se ne boji le napačnega odgovora, ampak tudi posledic, ki jih ta odgovor lahko pomeni v njegovih očeh ali očeh vrstnikov.

Samoprezir – ko otrok začne verjeti, da je z njim nekaj narobe

Najgloblje pa je doživljanje, pri katerem otrok ne misli več:

“Ne znam.”

Temveč:

“Jaz sem nesposoben.”

“Z mano je nekaj narobe.”

“Nisem dovolj dober.”

To ni več trema in ni več le sram.

To je boleče doživljanje lastne manjvrednosti.

Takrat otrok potrebuje številne izkušnje, v katerih je sprejet, ljubljen in vreden tudi takrat, ko naredi napako ali mu nekaj ne uspe. Ena ključnih nalog starševskih figur je, da otroku pomagajo razlikovati med tem, kdo je, in tem, kar naredi. Njegova dejanja ne določajo njegove vrednosti. Otrok ostaja vreden ljubezni in sprejetosti ne glede na to, ali je bil pri nečem uspešen ali ne. To razumevanje se razvija postopoma in dozoreva vse do odraslosti. Čim prej začnemo otroku pomagati ločevati sebe od svojih dosežkov in vedenj, tem večja je verjetnost, da ne bo razvil globokega doživljanja lastne manjvrednosti ali ničvrednosti.

Zakaj je to pomembno?

Če otrok doživlja običajno tremo, mu lahko pomagamo z vajo, dobro pripravo in spodbudami. Trema je neprijetna, vendar razvojno koristna izkušnja, saj otroka dolgoročno spodbuja, da se uči iz neuspehov ter postopoma razvija učinkovitejše načine spoprijemanja z zahtevnimi situacijami, kot so javni nastopi, izpiti, stik z avtoritetami ali navezovanje odnosov z drugimi ljudmi.

Pri sramu pa je drugače. Sram praviloma ne vodi v učenje, temveč utrjuje negativna prepričanja o sebi. Otrok ali odrasli ne razmišlja več o tem, kaj bi lahko naredil drugače, ampak začne verjeti, da je z njim kot osebo nekaj narobe. Zato je pomembno, da starševske figure otroku pomagajo razviti sprejemanje samega sebe. V situacijah, ko naredi nekaj narobe, doživlja nezadovoljstvo ali jezo zaradi svojega vedenja, ne pa sramu zaradi tega, kdo je. Takšna čustva omogočajo učenje in popravljanje napak. Ena od pomembnih razvojnih nalog starševskih figur je zato, da otroku pomagajo prerasti sram in razviti zdravo doživljanje krivde. Krivda je namreč čustveni odziv na dejanje, s katerim smo povzročili škodo, ne pa na lastno vrednost kot človeka.

Samoprezir manjvrednost ali ničvrednosti pa vedno pomeni motnjo v doživljanju sebe in predstavljajo patološko obliko samovrednotenja. Če otrok razvije prepričanje, da je kot oseba nevreden ali slab, je to pogosto posledica dolgotrajnih sporočil iz okolja – pretiranih zahtev, nerealnih pričakovanj, poniževanja ali neposrednega prezira. Včasih pa otrok takšen sklep oblikuje tudi sam, ker razvojno še ne zmore pravilno razumeti odnosov z zanj pomembnimi ljudmi in njihovo vedenje razlaga kot dokaz svoje nevrednosti. Da bi se otrok lahko osvobodil doživljajev manjvrednosti, je pomembno, da starševske figure ločujejo otrokovo osebnost od njegovega vedenja. Otrok naj dobiva sporočila, da je kot oseba vreden, ljubljen in sprejet, medtem ko so pohvala, usmerjanje ali kritika namenjeni njegovim dejanjem. Namesto sporočil, kot so: »Samo neumni dobijo trojko iz matematike.«, »Kako si lahko tako neroden.« ali »Poreden si.«, je veliko bolj razvojno koristno reči: »Nisi se dovolj potrudil.«, »Naredil si napako, poskusi jo popraviti.« ali »Ni v redu, da zamujaš. Naslednjič pridi pravočasno.« Na ta način otrok ohranja občutek lastne vrednosti, hkrati pa prevzema odgovornost za svoje vedenje in se iz svojih napak lahko uči.

Otrokom ni treba odvzeti neprijetnih čustev

Kot starši si pogosto želimo, da naši otroci ne bi trpeli. Težko nam je gledati njihove solze, strah ali nesprejetost. Zato jih včasih skušamo zaščititi pred vsakim neprijetnim čustvom.

Toda cilj ni, da otrok nikoli ne začuti treme, strahu ali sramu.

Neprijetna čustva so del življenja.

Cilj je, da otroku pomagamo zgraditi strukture, ki omogočajo doživljanje in izražanje cele palete prijetnih in neprijetnih čustev. V tem procesu starši pogosto nudimo sebe kot model, ki ga otroci ponotranjijo. Pomembno je, da otroku pomagamo oblikovati pozitiven odnos do čustev nasploh ter razviti veščine, s katerimi bo koristil čustva kot nepogrešljivo orodje za življenje.

Katja Grušovnik